ODLOČITEV ZA SODELOVANJE V SKUPINI Z ZAUPANJEM ČEZ IZZIVE 

​

Za sodelovanje s Petro in osvajanje t. i. tehnike zaupanja sem se odločila primarno zaradi svoje 12-letne posvojene psičke Jagi, ki se že vse življenje sooča z nešteto strahovi. Brez velikega pretiravanja lahko rečem, da se boji »vsega«, še posebej ljudi, razen najbližjih, sesalca, metle, lastne sklede, če se samo malo premakne, pa seveda kateregakoli predmeta za nego itd.

 

Petra me je prepričala z iskreno predanostjo svojemu delu in rezultati, ki jih pri tem dosega. Takoj sem začutila, da res globoko verjame v to, kar počne, in v rešitve še tako »brezupnih« primerov, kot je Jagi. Pri tehniki zaupanja me je zelo pritegnilo tudi to, da z njo na noben še tako »pozitiven« (in še manj grob) način ne manipuliramo z živalmi, ampak jim dovolimo, da izrazijo vse, kar zadržujejo v sebi. Da z njo krepimo povezanost. In nenazadnje mi zelo ustreza, da tehnika tudi meni omogoča, da se umirim in »odklopim« (pravzaprav priklopim.)

​

​

ŽIVLJENJE DO SEDAJ

​

Jagičinih strahov smo se vsa ta leta lotevali s kakšnimi res dobrimi priboljški, vendar je bil nivo stresa marsikdaj tako zelo visok, da ni imelo smisla, saj še tako dobrega priboljška itak ni vzela. Tudi v pasji šoli, ki sva jo obiskovali, je bil velik problem že to, da je sploh šla iz avta, pri učenju pa jo je bilo izredno težko motivirati, saj se prestrašena seveda ni mogla učiti. Ne predstavljam si, da ne bi imela svojega pasjega sostanovalca, s katerim je veliko lažje. (Ko smo se pred leti nenadoma poslovili od njenega prvega cimra, smo jo morali nositi iz 3. nadstropja pred blok, ker sploh ni hotela ven …)

 

Tudi za igro je bilo vedno potrebno najti okolje, v katerem ni bilo daleč naokrog nikogar. Pravzaprav je Jagi ogromno pripomogla, da smo se preselili iz mesta v hišo zelo na samo (iskala sva več let …), kjer tudi na sprehodih redko kdaj koga srečamo.

​

NOVO ŽIVLJENJE

​

Ko sva začeli izvajati Tehniko zaupanja, je morala najprej dojeti, da ji nič nočem, ko se usedem k njej in samo sem tam. Grožnjo ji je predstavljal seveda že telefon na stojalu, preko katerega sva s Petro vzpostavili videoklic. Kar nekaj časa je potrebovala, da mi je začela verjeti, da nimam ničesar za bregom. Zdaj se, ko se lotiva »dela«, nemudoma sprosti in običajno hitro sproščeno zaspi. Za prvi izziv smo izbrali sesalec, ki je zanjo hišni sovražnik št. 1. Ko je zaslutila, da ga bom vzela iz predala, je zbežala v zgornje nadstropje ali ven. Če je slišala sesalec, ko se je vračala s sprehoda, se sploh ni hotela vrniti domov. Če se je sesalo spodnje nadstropje, se je medtem ona ves čas skrivala pri meni oz. partnerju v zgornjem (ali obratno). Zdaj v taki situaciji nekaj metrov stran spi. Če sem z njo umirjeno na tleh, lahko sesalec že kroži čisto blizu nje, ne da bi bila panična in bežala. To se mi je še pred kratkim zdelo povsem nepredstavljivo!

​

To, da mi Jagi zaupa in da živi čim manj stresno, mi je bilo vedno zelo pomembno, najin odnos pa se s tem načinom dela še poglablja in širi v neke posebne, kar težko opisljive dimenzije. Tehniko zaupanja iskreno priporočam vsakemu skrbniku živali, ki si želi v odnosu nekaj »več«, tudi če se ne sooča s tako velikimi izzivi – verjamem pa, da čisto vsak najde kakšnega, žal pa se jih ne znamo lotevati drugače kot s »korenčkom« in kar je še huje, s »palico«.

 

Trdno verjamem, da si naše živali zaslužijo, da jim dejansko prisluhnemo.