Ko se lotevamo prevzgoje psov, je treba najprej vedeti, kaj želimo s prevzgojo doseči.
Moje mnenje je, da moramo stremeti k temu, da psom pomagamo celiti čustvene rane in jih pripeljati do stanja, kjer bodo lahko živeli čim bolj sproščeno in srečno življenje in istočasno, da ne bodo nevarni za okolico.
Preden se lotimo debate o tem, kakšna “prevzgoja” psov je primerna in kakšna ni, je treba najprej razumeti, kaj sploh pomeni, da je pes čustveno zdrav.
ČUSTVENO ZDRAV PES
Čustveno zdrav pes je pes, ki se v tem svetu počuti večino časa varno. Tak pes je večino časa sproščen, razigran, zmore dovolj spati (povprečno 16 ur dnevno), je radoveden (...) (aktivacija ventralnega parasimpatičnega živčevja (VPŽS)).
Ko se čustveno zdrav pes sooča z neko realno nevarnostjo, se aktivira simpatični živčni sistem (SŽS), ki mu omogoči, da se z begom ali bojem reši in da se, ko je taka situacija mimo, zmore relativno hitro spet vrniti v sproščeno stanje (VPŽS).
Čustveno zdrav pes je pes, ki se zna sporazumevati s pomočjo miritvenih signalov in ki tudi sam zna na zdrav način pokazati, ko mu je nečesa preveč.
Čustveno zdrav pes je pes, ki je na svojega skrbnika varno navezan.
Čustveno zdrav pes ni pes, ki “prenaša vse”, ampak zna postaviti tudi mejo. Čustveno zdravi psi tudi renčijo, renčanje je v pasjem svetu zdravo postavljanje meje, ko miritvenih signalov in ostalih sporočil pred tem ne spoštujemo.
Tudi v človeškem svetu marsikdaj ni sprejeto, da se nekdo postavi zase. Koliko težav imamo z majhnimi otroci, ko so v fazi “NE”. Kolikokrat jim že takrat, ko bi morali dobiti izkušnje, kako postavljati meje, zlomimo duha.
ČUSTVENO NEZDRAV PES
In tukaj je zdaj čas, da pogledamo v čustveno nezdravega psa.
Čustveno nezdrav pes je pes, ki se v tem svetu večino časa ali v realno neogrožujočih situacijah ne počuti varno. Je pes, ki ne zmore spati dovolj (kronično aktiviran simpatični živčni sistem - faza boja/bega) ali po drugi strani “spi” preveč (kronično aktiviran dorzalni del parasimpatičnega živčnega sistema - otopelost, naučena nemoč, "frezze"). Čustveno nezdrav pes je lahko ves čas “na pozor”.
PES S PREVEČ AKTIVIRANIM SIMPATIČNIM ŽIVČNIM SISTEMOM JE REAKTIVEN, LAHKO SE UMIKA, SE NE ZMORE UMIRITI ...
Če se pes ne počuti varno, a v neki situaciji čuti, da lahko nanjo vpliva, se aktivira faza bega oz. boja (SŽS).
Pes se lahko na situacijo, ki jo njegov sistem zazna kot ogrožujočo, odzove na različne načine.
Če situacijo, v kateri se je znašel, percepira kot tako, da se bo iz nje zmogel rešiti (da lahko s svojim delovanjem vpliva na izid), se pri njem aktivira sistem za boj ali beg (SŽS) - v sistemu se aktivira preživetvena energija, ki mu omogoči, da se reši.
Ali pes percepira neko situacijo kot ogrožujočo ali neogrožujočo, je odvisno od več dejavnikov (epigenetika, stanje mame psičke med brejostjo, vse dosedanje izkušnje psa, zdravstveno stanje). Več kot je v pasjem svetu teh ogrožujočih situacij, bolj in bolj je aktiviran njegov simpatični živčni sistem, več časa je telo preplavljeno s stresnimi hormoni - a dokler pes na podzavestnem nivoju čuti, da ima na situacijo vpliv, ostaja v tem stanju.
Tak pes potrebuje ob sebi osebo, ob kateri se počuti varno (je sama v VPŽS), da mu ta preko koregulacije pomaga se najprej vrniti nazaj v stanje sproščenosti (VPŽS) in preko izkustvenega učenja spoznavati (dobivati izkušnje), da je svet varen oz. da situacije, ki jih je prej zaznaval kot ogrožujoče, niso ogrožujoče. Tako se njegov VPŽS krepi in s tem pes postaja bolj in bolj čustveno stabilen in zdrav.
Če njegovo vedenje blokiramo, se lahko zgodi dvoje - SŽS je vedno bolj aktiven, saj se bolj in bolj bori za preživetje (psi z močnejšo voljo), a če bomo z blokado vedenja dovolj dolgo in dovolj intenzivno vztrajali, se bo aktiviral dorzalni del parasimpatičnega živčnega sistema:
PES Z AKTIVIRANIM DORZALNIM DELOM PARASIMPATIČNEGA ŽIVČNEGA SISTEMA (NAUČENA NEMOČ, ZAMRZNITEV, OTOPELOST …)
Ko pa je situacija tako zelo ogrožujoča, da pes izgubi možnost delovanja (ko ga pri njegovi aktivnosti blokiramo (blokada vedenja)), se pri njem aktivira dorzalni del parasimpatičnega živčnega sistema (DPŽS) - občutek nemoči (zamrznitev) in če je pes pogosto v tem stanju, otopi.
Pri tem je KLJUČNO, da se zavedamo, da preživetvena energija, ki se je aktivirala v fazi boja/bega, mi pa smo jo blokirali, ostaja v sistemu. In ta energija ves čas čaka, da se bo lahko sprostila (preko aktivacije boja/bega). Takoj, ko pes znova začuti, da so okoliščine dovolj varne, bo prišlo do sprostitve te preživetvene energije in pogosto se ta energija sprosti v obliki, kot je bila zatrta/zablokirana.
Tak pes potrebuje ob sebi osebo, na katero se bo lahko varno navezal in z njeno pomočjo v primernih okoliščinah sprostil to preživetveno energijo - ta energija se za ponovno vzpostavitev homeostaze organizma MORA sprostiti. Ta energija ves čas stremi, da se sprosti in če je ne sprostimo v varnem okolju, pod nadzorovanimi okoliščinami, se bo lahko sprostila v situaciji, ki ne bo ugodna ali pa se bo manifestirala v obliki bolezni.
Psi, ki jih z metodami nadvlade (blokado njihovega vedenja) spravljamo v stanje nemoči, so v stanju kroničnega stresa in so kot tempirane bombe, ki samo čakajo priložnost (dovolj varno okolje), da se bodo sprožile.
Z metodami, kjer blokiramo neželena vedenja in jih izpostavljamo situacijam, ki so za psa preveč, psa potiskamo v kronični stres. S temi metodami ne blokiramo samo vedenja, ampak zablokiramo to preživetveno energijo, ki se je dvignila. A ta energija ne izgine v nič, ampak ostaja v sistemu in čaka na priložnost, da se sprosti. En tak primer so druženja psov, kjer so psi pripeti na povodce, ki "čudežno delujejo".
Z blokiranjem vedenja psu ne pomagamo, da se na tem svetu počuti varno in sproščeno (ljudje želimo sobivati s sproščenimi psi), ampak ga potiskamo v še večjo stisko - ki se čez čas več ne kaže v obliki neželenih vedenj, ampak kot otopelost. Tak pes lahko deluje sodelujoč - a v resnici je vdan. In tak pes se bo pokazal “v pravi luči”, takoj kot se bo počutil v nekih okoliščinah dovolj varno, saj njegov sistem ves čas stremi k homeostazi.
Skozi razumevanje delovanja živčnega sistema, travm, strahov in izražanja le teh, so metode, kot so blokiranje vedenja neučinkovite in ne samo to, psa čustveno in posledično tudi fizično poškodujejo in psa travmatizirajo. So nesprejemljive z etičnega vidika in so nevarne, saj težave ne rešimo, ampak jo za nekaj časa samo zamaskiramo.
Če želimo psa, ki je čustveno zdrav, stabilen, bomo morali ubrati pot, ki je znanstveno preizkušena in to je pot, kjer psu pomagamo do občutka varnosti in izkustvenega učenja v prisotnosti osebe, ki ji pes zaupa.
Ima tvoj pes vedenjske težave?
To pomeni, da je najprej potrebno mu prisluhniti, ga slišati in z njim zgraditi Zaupni odnos. Preko tega pa mu pomagati do občutka varnosti v domačem okolju, ki je temelj vsega dela naprej.
Da bosta vajine težave začela reševati na pravem mestu, sem za vaju pripravila 8-tedenski tečaj Od STRESA do SREČE. Več o tečaju si preberi tukaj: OD rdečega LAJANJA do ZELENE sreče | Prisluhnitizivalim (Vrata tečaja so odprta do srede, 1. 5. 2024)
Pripravila: Petra Gjureč
Vsebina spletnega mesta je avtorsko delo in jo ni dovoljeno kopirati brez soglasja. Dovoljeno je deliti v izobraževalne (in ne komercialne) namene, vendar je pri tem obvezno navesti vir in avtorstvo dela.